高松寿嗣 TAKAMATSU TOSHITSUGU
Rodil se je 10. marca 1887 v mestu Akashi, provinca Hyōgo, kot Hisatsugu Takamatsu. Kasneje je svoje ime spremenil v Toshitsugu, kar se piše z istimi Kanji pismenkami, samo izgovarja se drugače. Njegov oče Yasaburo (poznan tudi kot Gishin) Takamatsu je bil lastnik tovarne vžigalic v mestu Kobe, njegova mati pa se je imenovala Fushi, in je bila ena od devetih žena, s katerimi je bil njegov oče v svojem življenju poročen. Zaradi tega sta za mladega Takamatsu-ja skrbela predvsem njegova babica in stari oče Toda Shinryūken Masamitsu.
Toda je imel kiropraktično ambulanto v Kobe-u in Budō Dōjō, kjer je bil znan kot Sōke Shinden Fudō-ryū-ja. Njegova družina je imela Samurai-ski rang, čeprav so bili njihovi predniki Shinobi. To je bila seveda velika skrivnost, ki se je razvedela šele po Takamatsu-jevi smrti, kateri je bil zadnji iz družine Toda in naslednik svoje Shinobi tradicije.
Mladi Takamatsu, ki so ga v mladosti klicali tudi Jūtaro, je bil zelo plah in šibak deček in ker ga je njegov oče nameraval poslati v vojsko je menil, da bi bilo dobro, če bi ga najprej poslal trenirati Budō (borilne veščine), saj bi mu le te pomagale razviti samozavest in ga ojačale. Tako je pri svojih devetih letih v Dōjō-ju svojega starega očeta začel s treningom Shinden Fudō-ryū-ja 神伝不動流, kamor je hodil vsak večer po šoli. Vendar ga tam eno leto sploh niso ničesar učili. Toda in njegovi učenci so ga metali po Dōjō-ju in kljub temu se je mladi Takamatsu vsak večer vrnil na trening. Po letu dni mu je bila pokazana prva tehnika in čeprav je bilo takrat v navadi, da z novinci delajo starejši učiteljevi učenci, je njega učil direktno Toda. Pri trinajstih letih je od svojega starega očeta že dobil Menkyo Kaiden 免許皆伝 (licenco o obvladovanju in dovoljenje poučevanja določene šole) Shinden Fudō-ryū-ja.
Po Shinden Fudō-ryū, ga je Toda učil še Kotō-ryū 虎倒流, Gyokko-ryū 玉虎流, Gyokushin-ryū 玉心流, Kumogakure-ryū 雲隱流 in pa Togakure-ryū 戸隱流, vendar ga takrat Ninjutsu 忍術 trening ni preveč zanimal. Nekako v istem času se je Takamatsu srečal s še enim učiteljem z imenom Mizuta Yoshitaru Tadafusa, ki pa je poučeval (Hon Tai) Takagi Yōshin-ryū (本體)高木揚心流. Tudi z njim je Takamatsu redno treniral in pri sedemnajstih letih mu je Mizuta podelil Menkyo Kaiden te šole. V tistih časih je bila navada, da se je Menkyo Kaiden podelil tudi, če učenec še ni bil dovolj pripravljen, kar pa ga je vzpodbudilo k še močnejšem treningu. To se je imenovalo Sakizuke.
Pri Takamatsu-jevih sedemnajstih letih, se je v očetovi tovarni kot varnostnik zaposlil starec z imenom Ishitani Matsutaro Takekage, ki je bil znan po svojih borilnih veščinah po celi Japonski. Od njega se je imel tako Takamatsu priložnost učiti Kukishin-ryū Happō-biken no jutsu-ja 九鬼神伝流八法秘剣術. Učil se je tudi raznih oblik Ninjutsu-ja in pa Hon Tai Yōshin-ryū 本體揚心流, Gikan-ryū 義鑑流 in Shinden Musō-ryū 神伝夢想流, katerih Sōke je bil Ishitani.
Ko je bil Takamatsu star dvajset let je zapustil delo v očetovi tovarni in odšel na Kitajsko, kjer je hotel preizkusiti svoje veščine. Tja je odšel preko Koreje, kjer je srečal učitelja Kim Kei-mei-a in se učil od njega. Kasneje je obvladal osemnajst korejskih in kitajskih veščin. Po nekaj letih se je zaradi bolezni vrnil domov, kjer ga je ozdravil Yamabushi 山伏 (gorski menih) vendar se je po ozdravitvi vrnil nazaj na kitajsko.
Na kitajskem je imel Takamatsu veliko priložnosti preizkusiti svoje veščine, saj je imel ogromno bojev na smrt od katerih se jih je kar nekaj resnično tudi končalo s smrtjo. Tam je dobil vzdevek Moko no Tora 蒙古虎, kar pomeni Mongolski tiger. Zapisanih je imel devetnajst bojev, od tega jih je bilo dvanajst na smrt in sedem tekmovalnih. Vsi tisti boji na smrt so bili posledica izzivanja, ki so mu jih dajali drugi borilni mojstri, ko so slišali za njegov sloves. V enem od bojev je Takamatsu tudi izgubil svoje oko, ki ga je nadomestilo stekleno.
Da se je preživljal, je na kitajskem poučeval borilne veščine in imel celo več kot osemsto kitajskih, japonskih, ameriških in francoskih učencev tako, da je vsako noč poučeval kakšnih sedemdeset do osemdeset ljudi. To mu je prineslo kar precej denarja, saj se je za tiste čase, vrnil na japonsko z ogromno vsoto denarja. Postal je tudi predsednik Nippon Minkoku Seinen Botoku Kai-a (japonskega združenja borilnih veščin za mlade). Vse to se je dogajalo pred njegovim tridesetim letom.
Po desetih letih na kitajskem, se je leta 1919 Takamatsu vrnil na japonsko in odšel v Tendai samostan na goro Hiei blizu Kyōta in postal menih. Kasneje je postal eden od predstojnikov tega samostana. S tem se je na nek način pokoril za vse grehe in napake, ki jih je počel v mladosti.
Poročen je bil z gospo Tane Takamatsu, ki se je rodila leta 1896 na področju z imenom Hirakata. Njen dekliški priimek je bil Uno. Zakonca Takamatsu nista imela potomcev, zato sta posvojila dve deklici. Tudi na japonskem je Takamatsu poučeval veliko učencev, čeprav je bil uradno znan kot mojster Ju-jutsu-ja in Bō-jutsu-ja. Od vseh šol, katerih Sōke je bil, je bil znan samo po Kukishinden-ryū. Njegov prvotni Dōjō se je imenoval Sukisha Dōjō (prostor za ljudi, ki uživajo v treningu borilnih veščin) in v njem je treniral ljudi kot so Koba Koshiro, Satō Kimbei, Hanaoka Nangaku, Takeuchi Kikakusai, Kimura Masaharu, Fukumoto, Akimoto Fumio in drugi. Zadnji med njimi je bil Dr. Masaaki Hatsumi, ki je postal njegov edini učenec zadnjih petnajst let in naslednik njegovih borilnih tradicij.
Hatsumi je začel svoj trening pri Takamatsu-ju v petdesetih letih. Nobenega od svojih prejšnjih učencev ni Takamatsu učil na tak način. Na njegovem treningu ni bilo nobenega razgibavanja ali ogrevanja. Čeprav po svojem osemdesetem letu Takamatsu ni več treniral, je še vedno skrbel za razvoj Hatsumi-ja. Leto dni pred svojo smrtjo mu je dejal, da ga je naučil vse kar je znal in da je s tem poplačal Toda Sensei-u, Ishitani Sensei-u in Mizuta Sensei-u za njihovo dobroto. Hatsumi je sicer že prej prejel naziv Sōke, vendar je vseeno še vedno treniral s svojim učiteljem.
Toshitsugu Takamatsu je umrl drugega 2. aprila 1972, star 85 let. Pokopan je bil na Kumedra pokopališču blizu mesta Nara, kjer je nazadnje živel, a je bil njegov grob kasneje preseljen na neznano lokacijo. Bil je velik mož in živ primer pravega borilnega umetnika. Bil je zadnji izmed pravih Ninja bojevnikov, ki so še izkusili pravo borbo. V Bujinkan-u smo lahko ponosni, da smo del tradicije, ki jo je prenesel ta velik mož.