忍術歴史 NINJUTSU REKISHI

Kratek pregled zgodovine razvoja Ninjutsu-ja

Točen izvor nastanka veščine, ki se danes imenuje NINJUTSU 忍術 je neznan, zagotovo pa je, da je tako kot tudi večina ostalih stvari, ki so zatem dobile končno obliko na japonskem, prišla iz Kitajske. Korenine te veščine torej segajo preko kitajske in jugovzhodne Azije, vse tja do Tibeta in Indije. Razvijati naj bi se začela po tem, ko je na japonsko, nekje v 7. stol. prispela knjiga z naslovom Sonshi no Heihō 孫子兵法 , kar je bil prevod knjige z naslovom Umetnost vojne, ki jo je pred več kot 2500 leti napisal kitajski vojni klasik Sun Tsu (japonsko Sonshi). To knjigo naj bi skupaj s svojim znanjem tja prinesli kitajski bojevniki, učenjaki in menihi, kot so Gamon, Garyū, Kain, Unryū, Ikkai, Chō Gyokko in Chō Busho, kateri so zapustili domovino, da bi si poiskali nov in miren dom ter zatočišče na japonskem.

Tam so se njihove vojaške strategije, kulturne navade, religijske filozofije, medicinske prakse in vse ostale stvari, ki sodijo zraven, pomešale z lokalnim prebivalstvom. Obstaja več teorij o tem, kdo je bil na japonskem tisti, ki je to veščino razvil. Ali so bili to navadni menihi oz. "zaščitniki religije", ki so hoteli zaščititi svoja verovanja pred vsiljivimi in agresivnimi novimi religijami, ki so v tistem času osvajale japonsko. Ali so bili to gorski menihi bojevniki, imenovani Yamabushi 山伏, ki so skozi svojo Shugendō 修験道 religijsko prakso poskušali doseči univerzalno harmonijo. Njihovo življenje je bilo namreč sestavljeno tudi iz asketizma, magije in zarot, kar pa je bilo prepovedano in zato jih je cesarska vojska preganjala. Lahko pa, da so jo razvili tudi prebegli Samurai-ji 侍, ki se po porazu njihovega poglavarja niso hoteli predati ali narediti Seppuku 切腹 (samomor z rezanjem trebuha), ampak so se raje vrnili k svojim družinam in pobegnili ter živeli kot Jisamurai 地侍 (bojevniki kmetje).

Nad vsem zgoraj naštetimi so namreč mogočni vojaški vladarji (Daimyō 大名) zganjali nemogoč teror in jih preganjali. V srednjem veku je bila japonska razdeljena na veliko manjših provinc, ki pa so jim vladali mogočni Daimyō-ji. Med temi poveljniki so nenehno divjale zelo grobe in krute vojne za ozemlja. Med tem, ko so bili menihi preganjani iz očitnega razloga, so ti vladarji, da so lahko vzdrževali svojo vojsko, od navadnih preprostih ljudi zelo nasilno jemali davke v obliki živeža. Kdor pa ni bil zmožen plačati tega davka, je bil pri priči usmrčen ali pa odpeljan na dvorec za služabnika. Pri tem se niso ozirali na nič, ubijali in jemali so tako moške kot tudi ženske in otroke. Naveličani takšnega življenja, so se nekateri zato umaknili v gorske predele.

Kot posledica tega, je Ninjutsu nastal kot mešanica raznih kultur in znanj in se razvil v neodvisen sistem, ki pa je bil politično, religijsko, kulturno in vojaško nasproten običajnim pogledom tistega časa. Ninjutsu se je torej razvil kot visoko ilegalna prot- kultura vladajoči Samuraiski kasti, ki pa je bila seveda grobo zatirana in preganjanja.

Seveda se Ninjutsu ni kar takoj oblikoval v veščino kot jo poznamo danes, ampak se je skozi stoletja nenehnih poskusov vladajoče kaste, da jih uniči, razvil v sistem obrambe, ki je moral delovati proti visoko izurjeni in dobro opremljeni Samurai-ski vojski. Z minimalno opremo in orožjem, ki so ga najpogosteje naredili in ustvarili sami ter z visoko duhovno in mentalno močjo, so Shinobi-ji 忍び (originalno ime za bojevnike, ki so danes poznani predvsem kot Ninja 忍者) razvijali veščino, ki se je razvila v znanost, katera pa se je globoko naslanjala na poznavanju narave in človeka.

Sčasoma so se razvile močne družinske tradicije ali klani (Ryū 流), od katerih se je vsaka razlikovala po svojih načinih bojevanja in delovanja. To so bile seveda strogo varovane skrivnosti in če je bila kakšna od njih razkrita, je to pomenilo konec obstoja določenega Ryū-ja. Zaradi tega se je zelo pazilo koga in kaj se uči in se je največkrat učenje prenašalo iz očeta na sina ali iz učitelja na najboljšega učenca. Če ni bilo pravega naslednika, pa je Ryū, skupaj z zadnjim članom, odšel v grob in tako postal še bolj skrivnosten. Nekateri najpomembnejši Ryū-ji tistega časa so bili: Hakuun-ryū, Hattori-ryū, Momochi-ryū, Fujibayashi-ryū, Togakure-ryū, Kumogakure-ryū, Gyokko-ryū, Iga-ryū, Kōga-ryū in drugi. Zabeleženo je, da je bilo kar okoli sto raznih Ninjutsu tradicij ali šol.

Znotraj teh sistemov je veljala stroga hierarhija, ki je vsakemu članu narekovala svoje naloge. Na vrhu teh tradicij je bil Jōnin 上忍 oz. zgornji človek, kateri je odločal o vseh strateških odločitvah svojega Ryū-ja. Največkrat je bil to v bistvu človek visokega Bushi klana, pogosto kar kakšen od Samurai-skih povelnikov. Takoj pod njim je bil Chūnin 中忍 oz. srednji človek, ki je oblikoval določene taktike po nalogu Jōnin-a in kateri je bil povezava med Jōnin-om in Genin-om 下忍 oz. spodnjim človekom, ki je bil resnični Ninja bojevnik in kateri je izvrševal vse naloge, ki jih je prejel od svojega nadrejenega. To ni nič posebnega, saj je še danes v japonskem društvu moč opaziti deljenje na različne klase, kar je ostanek njihove prejšnje kulture, kjer je bilo prebivalstvo razdeljeno na več kast. Zato najpogosteje Genin tudi ni nikoli izvedel kdo je njegov Jōnin.

Kmalu so tudi nekateri Samuraiski vladarji spoznali vrednost in sposobnosti Shinobi bojevnikov in te svoje "sovražnike" prosili, da za njih opravijo nekatera dela, ki bodo, če bodo uspešna, bogato poplačana. Tako so Shinobi-ji za te vladarje opravljali stvari, za katere so bili izurjeni, kot so vohunjenje, gverilsko bojevanje, razne diverzije, eliminiranje ključnih oseb in agentov in podobno, oz. tisto kar je Samurai-em, vsaj uradno, prepovedoval njihov Bushidō 武士道, kodeks časti. Kljub temu Shinobi bojevniki niso bili navadni morilci, ampak so se držali svojega kodeksa poštenosti in humanosti. Njihov največji kodeks je bil, za vsako ceno se vrniti nazaj k svoji družini. To nam govori, da so bili to ljudje, ki so visoko cenili življenjske in družinske vrednote in ne kruti morilci oblečeni v črno. Zagotovo so skozi zgodovino bili tudi takšni in tudi danes so, vendar njih ne moremo imenovati Shinobi/Ninja, saj Ninja pomeni čast! Da je to res nam priča zapis v starem Ninja Densho-ju (svitku), kjer je zapisano, da kdor nima čistega srca in bistrega uma, ne more nikoli biti pravi Shinobi.

Tako so bili Shinobi bojevniki mnogokrat odločilni faktor bitk, saj so bili v svoji zgodovini vohuni, tajni agenti, varnostniki, telesni stražarji, policaji, strategi, vojni zavezniki in še kaj. Samurai-ski poveljniki so jih imeli radi v svojih vrstah, saj so jim velikokrat, zaradi svojega delovanja, prihranili veliko denarja in človeških življenj, ki bi jih sicer porabili v bitki, ki pa se zaradi tega, ker so Shinobi-ji izbrskali kakšen pomemben podatek, niso bile. V bistvu so Shinobi bojevniki postali nekakšne specialne enote običajnih Samurai-skih vojsk.

Shinobi bojevnike se je skozi zgodovino različno imenovalo. Klicali so jih po raznih imenih kot so Suppa 水破/透破, Rappa 乱破, Kusa 草, Ukami 伺見, Kanshi 間士, Nokizaru 軒猿, Monomi 物見 in drugo, ali pa kar enostavno Iga no Mono 伊賀之者 (ljudje iz Ige) ali Kōga no Mono 甲賀之者 (ljudje iz Koge), glede na to od kod so prihajali. Prvi, ki je začel uporabljati izraz Shinobi naj bi bil princ Shōtoku Taishi 聖徳太子, ki je s pomočjo teh bojevnikov premagal svojega nasprotnika in dobil vojno. On jih je imenoval Shinobi 志能便. Zaradi svojih izjemnih borbenih sposobnosti, so o njih začele krožiti mnoge legende in pretiravanja kot so hoja po vodi, letenje in branje misli, so to samo še napihnili. Seveda so takšne zgodbe pisali samo njihovi nasprotniki tisti, ki so se jih bali in so hoteli njihovo znanje in veščine očrniti in izničiti. O njih so govorili kot o krutih morilcih ali celo o zlih demonih, o njihovi veščini pa kot o ponižanja vrednem divjaštvu, ki ni dostojno pravega bojevnika. V bistvu pa je Ninjutsu zelo temeljit skupek raznih borbenih veščin in spretnosti, katerega principi so zelo naravni in racionalni ter kot takšni vedno in povsod prilagodljivi, da delujejo.

Pismenka NIN 忍 (ki se jo bere tudi kot Shinobi), ki jo najdemo v besedah Ninja 忍者, Ninjutsu 忍術 in Ninpō 忍法, je sestavljen iz dveh delov in sicer iz zgornjega, ki se bere Yaiba 刃, kar označuje meč ali rezilo, in spodnjega, ki se imenuje Kokoro 心, kar označuje srce ali dušo. Napisan skupaj lahko pomeni več stvari in nekatere med njimi so, da je naše srce ali volja usmerjena na način, ki nam daje učinkovitost orožja kot pomoč za dovršenost. Ali da morata biti duh človeka in meča kot eno, ali da mora meč vedno slediti srcu, srce pa mora biti ostro kot meč in podobno. Prav tako pa ta znak pomeni tudi skrivno, prikrito, vzdržljivo itd. V tem širokem smislu Nin resnično pomeni kontrolo nad telesom, umom in izbiro med dobrim in slabim.

Zaton Ninjutsu-ja se je začel, ko je leta 1581 general Oda Nobunaga 織田信長 poslal na področje Iga in Kōga, kjer je živelo največ, okoli 4000 Ninja bojevnikov, kar 46000 člansko vojsko z enim samim namenom, da jih dokončno uničijo. Mnoge Shinobi družine so bile uničene, vendar je imela tudi Nobunagina vojska velike izgube. Tisti, ki so preživeli so pobegnili in zapustili to področje ter začeli novo življenje in ohranili svoje nasledstvo, ki se je še bolj zavilo v temo skrivnosti. Kljub temu so nekateri Ninja bojevniki še vedno delovali, tudi še v mirni dobi potem, ko je v 16. stol. princ Tokugawa združil celotno japonsko in kjer so delovali kot njegova skrivna policija. Tako se je Ninjutsu ohranil do današnjih dni, kjer zaradi svoje prilagodljivost in vsestranskosti tudi nudi zelo visok nivo samozaščite ali zaščite svojega bližnjega. Ker je to svobodna veščina, ki se prilagaja osebi in ne obratno, lahko sledi napredku človeštva in spremembam civilizacije. Zaradi tega ni malo posebnih vojaških in policijskih enot po vsem svetu, ki danes za svoje delovanje uporabljajo ravno principe in zmožnosti te veščine.